Ta tema niti slučajno ni prijetna, ampak treba je o tudi o tem govoriti. Govoriti na glas. To problematko poznamo tisti, ki smo se s tem že soočali zaradi bližnje osebe, tisti, ki so o tem kdaj že razmišljali in tudi strokovne osebe, ki se s tem velikokrat srečujemo in skušamo suicidalnost preprečevati. 

 

Moja mami je suicidalno dejanje izvedla 5. decembra 2010. Imela je bipolarno motnjo in takrat se je soočala s psihotično epizodo. Sama sem ji eno dejanje že preprečila, zadnjega in zanjo žal usodnega žal nisem mogla, ker nisem zaznala suicidalnih teženj...

 

Veliko pišem o Čarobnosti življenja, o Čudežih in Ljubezni. Ja, vse to je res. Ampak treba si je priznati, da obstajajo tudi bolezni, stiske... In takrat je treba takim ljudem pomagati. Ni dovolj, da rečeš, da si je človek sam kriv in naj dela na sebi. Niti slučajno! Moja mami je veliko delala na sebi. Pa kaj? Ko je resno zbolela, so vse teorije padle v vodo. Poudarjam, da je potrebno delati na sebi, se duhovno razvijati in rasti, ampak hkrati se zavedati tudi druge plati. Ne smemo zanikati tudi te plati...

 

Veliko pomenijo toplina, posluh, objem, slišati človeka, mu pomagati iti čez težke čase... Ne smemo pa pozabiti tistih primerov, ki pa nujno potrebujejo tudi strokovno pomoč. Tega se je tudi potrebno zavedati. Vse preveč ljudi zadnje čase zanika pomen strokovne pomoči.

 

Ja, o tem pišem zato, ker sem bila priča parim primerom, ko je bila strokovna pomoč nujna, pa so osebe zaradi nasveta nekaterih oseb želele resno bolezen premagati zgolj s pozitivnim razmišljanjem ali raznimi tehnikami... Pa ni šlo... Pri nekaterih je bilo še pravočasno urgirano, pri nekaterih pa je bilo tako, da se je stanje tako zelo poslabšalo, da so morali zopet v bolnišnico.

 

Ne, ne kritiziram samega pozitivnega načina razmišljanja in različnih tehnik. Vse to je zelo dobrodošlo in vsak si najde svojo Pot. Sama veliko delam na sebi ~ kombiniram veliko stvari, ampak ne zanikam pa tega, da je včasih določene tehnike kombinirati z uradno medicino in pravo strokovno pomočjo.

O vzrokih za suicidalno dejanje

 

Mogoče je dobro, da se spregovori tudi o možnih vzrokih za suicidalno dejanje. Spodaj bom dodala povezavo do prispevka v Delu. Prispevek je sicer že malo starejšega datuma, ampak meni osebno je ravno ta razlaga poleg strokovne razlage dr. Mojce Zvezdane Dernovšek in par drugih strokovnjakov pomagala, da sem lažje razumela mamino dejanje. Zdravnik Alex Lickerman pozna šest glavnih razlogov. Nahajajo se na spodnji povezavi:

http://www.delo.si/druzba/zdravje/sest-razlogov-za-samomor.html

Na podlagi druge točke je pa odšla mama Nataše in mene. Ni bila shizofrena, imela je bipolarno motnjo in v hudih fazah je bila tudi psihotična. Pri njej je bilo zelo rizično in je bila potrebna hospitalizacija, ko je padla v tako fazo. Hospitalizacije si ni želela ne ona in ne mi, ki smo jo imeli radi in zato smo poskušali vse možne variante. Predvsem na način, da je bila hospitalizirana res samo v zelo hudem obdobju. Na žalost v času njenega dokončnega dejanja nisem zaznala depresivnih in ali suicidalnih momentov, sem pa zaznala začetek psihoze. Ni pa se mi zdelo tako zelo alarmantno, da ne bi počakala še en dan, ker je bil vikend...

 

Marsikateri samomor bi lahko preprečili ~ vsaj tiste, ki nastanejo zaradi trenutnih stisk, ki so zadnje čase vse pogostejše. Žalostno, res žalostno... Zavedati pa se vseeno moramo, da vseh pa na žalost ne moremo rešiti. Še posebej je to problematično pri osebah, ki imajo hude psihične motnje. Mogoče mi je ravno to dejstvo pomagalo, da sem šla lažje čez izgubo. In sicer, vedenje, da je bilo to mamino dejanje posledica zelo hude bolezni in takrat ona ni bila ona. Ni se tega zavedala oz. je svet takrat dojemala drugače kot bi ga sicer... Drugače je bila mama velik optimist in strašna borka. Če ne bi bila posredi bolezen, se ona nikoli ne bi odločila za tako dejanje…

Če se dejanje kljub vsemu zgodi…

 

Ja, veliko lahko naredimo bližnji. Lahko prepoznamo znake, lahko pravočasno ukrepamo. Rada pa bi napisala še nekaj za tiste, ki jim ni uspelo prepoznati znakov, ki jim ni uspelo preprečiti dejanja. Nihče ni kriv. Jaz sem kar nekajkrat divje vozila od Ljubljane do Predmeje ~ tudi sredi noči, ker me je bilo strah, da bo z mami kaj narobe, ker sem začutila, da drugače govori. Pa ni bilo. Ampak dejanje je pa izvedla ravno takrat, ko sploh nisem pričakovala. Zato brez obsojanja prosim, če se vam zgodi, da dejanja ne morete preprečiti. Prav je, da odžalujemo in gremo čez vse faze. Če ne zmoremo sami, je dobro, da si poiščemo strokovno pomoč, kjer nas strokovna oseba strokovno in z veliko empatije in sočutje pelje čez vse faze žalovanja.

Za konec…

 

Kljub njeni diagnozi je živela precej kvalitetno življenje. Samo njena zadnja štiri leta so bila huda in enkrat vmes je bila hospitalizirana na zaprtem oddelku, drugače pa sploh ni imela nobene simptomatike. Vesela sem zanjo, ker je kljub vsemu živela tako kot je živela. V zadnjih štirih letih sem imela možnost videti, ko sem hodila k njej na obisk na zaprti oddelek v Ljubljano, kakšne so lahko zgodbe drugih pacientov. Nekatere so resnično zelo žalostne...

Create Your Own Website With Webador